Matija Čop

Matija Čop

Prvi pouk je Matija dobil (tako kakor nekaj let pozneje Prešeren) v župnišču na Rodinah, ker prave šole takrat še ni bilo niti na Rodinah niti na Breznici. Jeseni leta 1807 je odšel v Ljubljano v prvi razred tedanje ljudske šole. Doma ni imel stika z nemščino, zato je imel v obeh razredih težave zaradi nemškega jezika. Zgodaj spomladi leta 1809 so zaradi bližajočih se francoskih čet vse šole v Ljubljani zaprli in Čop se je vrnil domov v Žirovnico. Kakor se čudno sliši, je bila to zanj sreča. V Mostah, v sosednji vasi, je tedaj živel stari oče pisatelja Janka Kersnika, Janez Krstnik Kersnik, ki je bil sicer profesor na ljubljanskem liceju, je bil takrat star 26 let. Ta je malega Matijo v mesecih od spomladi do pozne jeseni leta 1809 poučeval tisto snov, ki mu je v šoli delala težave, zlasti nemški jezik. Kersnik je bil odličen učitelj, saj je bil Čop od tretjega razreda dalje vseskozi odličen učenec.

Jeseni leta 1810 se je vpisal na gimnazijo, jo leta 1814 dokončal z najboljšim uspehom in nato v naslednjih dveh letih na ljubljanskem liceju dovršil še prva dva razreda filozofije. Že v Ljubljani se je temeljito naučil francoščine, z italijanščino pa se je seznanil že v ljubljanskih gimnazijskih razredih. Jeseni leta 1816 je odšel na Dunaj in doštudiral še tretji letnik filozofije. To je bil eden od pogojev, ki jih je Čop moral izpolniti, če je hotel postati gimnazijski profesor. To leto je temeljito izkoristil; bil je stalni gost dunajskih knjižnic, prebral vse tisto, kar mu v Ljubljani ni bilo dostopno, se ukvarjal z estetiko. Na Dunaju se je seznanil z Jernejem Kopitarjem, ki so ga imeli tedaj za najbolj izobraženega Slovenca.

Iz Čopovih zapiskov vemo, da se je med drugim v tem času ukvarjal s staro provansalsko trubadursko literaturo, ker so ga prav stare književnosti (že zaradi poznanja latinske in grške literature, obeh jezikov se je naučil na ljubljanski gimnaziji) nadvse privlačile, seznanjal se je tudi z angleško in špansko književnostjo. Posebno ga je navdušila lepota romanskih pesniških oblik, a ne samo oblika, tudi vsebina italijanskih (že ob koncu gimnazijskih let je bral Danteja), španskih in provansalskih pesniških stvaritev, ki jih ni dojemal samo kot človek, ampak predvsem z estetskih stališč. Zato je hotel vsako delo brati v izvirniku, poznati je moral vse jezike, v katerih je bral tako stara kot sodobna literarna dela.

Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je odločil za študij bogoslovja, a kot privatist. V tem času se je seznanil s hebrejščino, se izpopolnil v znanju grščine, poslušal Metelkova predavanja o metriki in poetiki. Ves čas je čutil, da duhovniški poklic ni zanj, zato je leta 1818 napravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji.

Medtem ko je leta 1820 čakal na ugodno rešitev svoje prošnje za profesorja klasičnih jezikov, se mu je ponudila izjemna prilika, da se nauči portugalskega jezika in te mesece čakanja je izkoristil za učenje pri portugalskem menihu v samostanu v Škofji Loki.

V jeseni leta 1820 se je Matiji uresničila želja in dobil je mesto profesorja na gimnaziji na Reki. Zaposlil se je, vendar šolanja jezikov nikoli ni opustil. Kadar se mu je ponudila priložnost za učenje novega tujega jezika, jo je nemudoma izkoristil.